S tem stavkom se začne tekstilna umetnost Liudmyle Kulichenko. Želja in znanje sta se srečala — in namesto čopiča so prišli igla, sukanec in koščki blaga. Portreti, triptihi, odeje, cele serije: vse narejeno z rokami, brez ene same poteze barve.
Besede so prišle prej — in nato za dolgo utihnile. V njeni družini so bile od nekdaj: ded in stric sta bila novinarja in pisatelja, oče, tehnik, je pisal pisma, ki jih je človek hotel brati znova, sin, prav tako tehnik, danes piše članke v angleščini, ki jih je težko odložiti. Kot šolarka je pisala tudi ona — naivno, otroško. Oče jo je pripeljal v literarni krožek, kjer so se odrasli moški deklici nasmejali, in kariera se je končala, preden se je začela.
Besede so se vrnile čez štirideset let — leta 2022, v emigraciji, ko jih ni bilo več kam dati. Od takrat je napisala več kot petdeset pesmi: o vojni in upanju, o vnukinji, o nevihti, morju in pomladi.
Dve izobrazbi — ekonomska in filološka — ter diploma MBA. In nenavadna simetrija usode: srbohrvaščina, ki se jo je naučila pred štiridesetimi leti, se je srečala s slovenščino, ki jo že četrto leto poskuša udomačiti. Danes je to njeno vsakdanje delo — poslovno svetovanje, spremljanje udeležencev integracijskih tečajev, poučevanje hrvaščine, prevajanje. In umetnost.
Skoraj vse, kar naredi, podari. Odeje domačim, portrete prijateljem, sliko »Grad Rače« knjižnici kraja, ki jo je v Sloveniji prvi sprejel, triptih »Obrazi časa« Zavodu Dress for Success Maribor. Pesmi za najbližje nastajajo vsako leto ob istih datumih.
Včasih njene pesmi zapustijo stran in se znova rodijo v blagu.
Zdaj pa svojo vnukinjo uči šivanja — na otroškem šivalnem stroju.
