Moja poezija me rešuje

Vesolje je vztrepetalo in vse, kar je bilo še včeraj pomembno, je izginilo z obzorja kakor misel na nekaj pomembnega, kar bi rada našla, a napetost v zraku je iz zavesti preprosto izbrisala vse površne in nepomembne spomine. Ta napetost je visela v zraku že dolgo, toda šele danes se je moj običajni svet razdelil na prej in potem.

Vojna.

Ta nenavadna beseda se nikakor ni ujemala z mojim svetom, z mojo ranljivo duševno kompozicijo, kjer so se rime vpletale v šepet vetra, kjer so ptice upanja s krili risale velikanske kroge in kjer je jutranja rosa napajala žejno zemljo, ta pa je rojevala novo zoro.

Današnja zora je bila mrtvorojena.

V njej ni bilo življenja.

Zdelo se je, da se je vse vesolje razletelo na drobce in da je vsaka drobna iglica zadela široko odprte oči zemlje, zato je ta jokala krvave solze, ki so postale reke in že peto poletje tečejo po vaseh in mestih, ki so prestali že toliko gorja! Ni zdravila za bolečino, ni rešitve pred zlom, ni upanja.

Vojna.

Svet pa živi svoje življenje – eden ne ve, kje bo zaslužil kak cent, drugega pa je že utrudilo to, da si lahko kupi vse.

Poskušala sem rešiti najdražje in jih izvleči iz pekla, ki je prišel s krvavo hordo! Zdelo se mi je, da na svojih ramenih vlečem svoj stari avtomobilček, ki je postal barka za moje ostarele starše, sestro in tri mačke, pa še za psičko, ki sem jo nekoč že rešila iz zavetišča, kjer je komaj še tlela med tremi tisoči prav takih nedolžnih bitij, ki so prišla na ta kruti svet z željo, da bi živela, ta svet pa jih je preprosto vrgel v brezno, iz katerega globin se nikoli ne vidi sonca.

Tisti neskončni kilometri do miru!

In neskončni kilometri čez gore do svobode!

In brezkončna pot do svetlobe!

Zdelo se mi je, da živim s široko zaprtimi očmi, okoli mene pa sta bolečina in tema! Bežim pred vojno, pred sabo pa ne morem pobegniti! Bojim se, da bom končno odprla oči in spet zagledala porušena mesta, bojim se globoko vdihniti – in se spet dušiti od dima in smodnika!

In bojim se teme.

Stara sem že skoraj šestdeset let in v novi igri svojega življenja moram odigrati vlogo Feniksa! Zgodbo svojega življenja moram napisati znova, od začetka – učiti se moram hoditi, ne da bi se ozirala nazaj, in se ne bati groma in bliska! Na novo moram ustvariti sebe, stopiti čez svoje strahove in negotovost, in naučiti se moram živeti (preživeti?)!

Moje novo vesolje! Moje novo življenje! Zakaj se ljudje vedno bojijo novega? Zakaj je tako strašno narediti prvi korak? Še posebej, ko nosiš na ramenih prtljago izkušenj, srečanj in slovesov!

Novo ni le gradnja, je tudi rušenje. Ko rušiš stare temelje, rušiš svoje življenje – staro in znano, rušiš sebe, saj ni mogoče skočiti na vlak v prihodnost, dokler te na preteklost priklepajo spomini.

In gradim svoje novo, še neznano mesto!

Moje pesmi gredo z mano skozi življenje. So ptice, ki me nosijo nad oblaki, da se lahko nadiham svetlobe, ko je spodaj že somrak! Moje pesmi so dobri angeli, ki rešujejo mojo dušo! So meditacija, ko vsako besedo vzamem kakor biser in jo nanižem na nit spominov. Besede so moje solze, ki sem jih izjokala že veliko in jih razlila po papirju! Besede so drobne perlice, iz katerih sem si zgradila grad svojih sanj.

Zdi se mi, da se, ko svoje pesmi prevajam v druge jezike, pogovarjam s svojimi najbližjimi sosedi in prijatelji. In vsak od nas je ob tem pogovoru bogatejši!

S svojimi pesmimi živim na tisoče življenj, rešujejo me pred obupom, igram različne vloge, a ostajam svoja in si zelo želim narediti ta svet bolj človeški in boljši.

V sestavljanki mojega življenja se nenehno izgubljajo koščki; nekatere zelo pogrešam, ker so bili čudoviti spomini. A bili so tudi taki, ki jih ne bi nikoli več hotela najti in bi jih najraje pozabila! Kako naj torej sestavim sestavljanko? Mislim, da bom še utegnila ustvariti nove koščke in z njimi nadomestiti vse tiste, v katerih je bilo veliko solz, tesnobe in bolečine! Nadomestila jih bom s pomladnim dežjem, s smehom svoje male vnukinje, z vsemi svojimi pesmimi, ki jih želim zapustiti v dediščino. Naj bo ta sestavljanka pisana, polna nebesne modrine in svetlega sonca, obsijana z ljubeznijo. To je moje novo vesolje, ki ga bom pustila za sabo!